24.10.2020

Duhovna misel za 30. nedeljo med letom

folder

Mt 22,34–40

KDOR GOREČE LJUBI BLIŽNJEGA, GOREČE LJUBI BOGA IN OBRATNO

V današnjem času, ko tako tečemo drug mimo drugega, ker se nam mudi, da bi čim več zaslužili, čim več imeli, da bi iz življenja čim več iztisnili, veliko govorimo o ljubezni do sočloveka, ki pa nam največkrat ostane tujec. Tudi Jezus je govoril o ljubezni. Dejal je, da se ljubezen pokaže s tem, da za sočloveka kaj žrtvujemo. Če je treba, tudi svoje življenje. To je rekel in z dejanjem tudi pokazal. Svoje trdoglave učence je prepričeval, da morajo tudi oni tako delati, če hočejo, da bodo ljudje verjeli njihovim besedam.

Ljubezen do Boga in do bližnjega je postala osrednja zapoved, bistvo Jezusovega nauka in krščanstva. Pomen te zapovedi so poznali že v stari zavezi, posebno pismouki. Toda rajši so se spuščali v drobnarije in izdelali številne moreče predpise. Tudi mi, ki nam sveti zgled darujoče ljubezni našega velikega brata Jezusa in nas krepi njegova milost, se radi zatekamo k manjšimi in lažjim »zapovedim«: da se postimo, da molimo, da hodimo k maši, da opravljamo pobožnosti prvih petkov, da od časa do časa prižgemo svečko pred kipom Marije, in mislimo, da smo kristjani najvišjega razreda! Doma pa se morda vrstijo prepiri, zanemarjamo vzgojo v družini, odnos z zakoncem, slabo skrbimo za vsakdanje potrebe, morda opravljamo, obrekujemo, a vse to nič ne vznemirja naše vesti. »Hinavci!« je zagrmel Jezus na farizeje. »Bogu dajete drobtinice, glavnega pa mu ne daste – svojega srca.« Ta opomin bi zaslužili tudi vsi mi.

Pa bo kdo rekel: po moje je edino pomembno to, da si dober in pošten, da nikomur ne delaš krivice. To je polovica največje zapovedi in tako ravnanje je pravilno, vendar mora najti hrano in oporo v njeni drugi polovici – ljubi svojega Boga z vsem srcem. Če ne priznam Boga nad seboj, ki mi daje pravo modrost, ki mi pravi, da je on naš skupni Oče in da smo zato vsi ljudje med seboj bratje, bom prej ali slej doživel razočaranje nad ljudmi. Vabi nas k pobožnosti darovanja, ki dviga naš pogled kvišku in ga razširja k sočloveku.                              

(Po: S. Čuk, Misli srca)

 

Danes je »žegnanjska« nedelja, ko se spominjamo posvetitve naših cerkva. To so sveti prostori, saj smo tu priče Jezusovemu darovanju pri sveti maši. Tu prejemamo Jezusa v sveti evharistiji. V cerkvi je podeljenih večina zakramentov.

Zahvalimo se torej danes Bogu za našo cerkev, pa tudi za vse cerkve sveta, kjer se lahko mi, njegovi učenci, vselej srečujemo z njim.

(Po: Uvodi pri nedeljskih in prazničnih sv. mašah)