28.10.2018

Obletna maša na Grobišču Bukovžlak

Tudi letos mo na rožnovensko nedeljo obhajali obletno sveto mašo za žrtve povojnih pobojev in za spravo  v našem narodu. Posebej smo se seveda spomnili žrtev, ki so trpele v taborišču Bukovžlak, bili pobiiti tukaj ali v bližini, ali pa odpeljani v smrt v Hudo jamo, v Hrastnik, Dobovo ali drugam.

Zbralo se je preko 900 vernikov iz različnih župnij. Sveto mašo je vodil ob somaševanju duhovnikov upokojeni celjski škof dr. Stanislav Lipovšek.

 

 

folder

Pri maši je prepeval združeni mešani zbor Župnije bl. Anotona Martina Slomška Celje in Župnije Ljubečna, pod vodstvom Matjaža Železnika. Po maši je g. škof blagoslovil križev pot, ki poteka od grobišča do cerkve sv. Ane in ga je predvidel že akademik Marko Mušič v projektu Park spomina Teharje, postavili pa smo ga vernike domače župnije.

 

Gospod škof je v homiliji povedal:

Homilija dr. Stanislava Lipovška:

Spoštovani vsi navzoči, sestre in bratje v Kristusu!
   Danes je prva nedelja v oktobru, ki se zaradi praznika Rožnovenske Matere Božje, ki ga obhajamo danes, imenuje tudi rožnovenska nedelja. In mnogi, premnogi naši preizkušani bratje in sestre, žrtve povojnega nasilja, ki se jih danes posebej spominjamo, so prenašali trpljenje in umirali z rožnim vencem ali s križem v roki. To jim je bila edina in zadnja tolažba in upanje. O tem pričajo mnogi križi in rožni venci, ki so bili najdeni po grobiščih in moriščih naše domovine, pa tudi pretresljiva pričevanja preživelih, ki so prav v Božji Materi Mariji in v molitvi rožnega venca našli pomoč, tolažbo in rešitev. V mesecu oktobru imamo veliko priložnosti, da na novo odkrivamo skrivnostno moč in življenjsko bližino te molitve.
   Sprejmimo to vabilo, vedno, tudi danes, ko smo znova priromali na ta sveti kraj, posvečen z molitvijo, trpljenjem in za večino tudi s smrtjo premnogih naših dragih, sorodnikov, prijateljev in znancev. Prišli smo, da bi se z njimi srečali, prižgali lučko spomina in hvaležnosti, da bi zanje molili in darovali to sv. mašo. Hvala vam za to vaše pričevanje, za vašo vero, zvestobo in za vašo ljubezen.
   V našo molitev vključujemo tudi vse preživele, pa tudi vse povojne rodove in generacije, vse nas in rod, ki prihaja za nami, da bi kljub vse večji časovni oddaljenosti odkrivali in vse globlje spoznavali resnico o naši polpretekli zgodovini, da bi znali ločevati med dobrim in zlim in bi v luči božje besede vsakemu človeku, živim in rajnim, priznavali njegovo dostojanstvo, ki ima duhovne temelje in večnostne razsežnosti.

   1. Triinsedemdeset let je minilo od konca druge svetovne vojne, od teh jih je minevalo petdeset v prisilnem molku in načrtnem prikrivanju resnice o medvojnem in povojnem dogajanju, o čemer grozljivo priča 600 in več večinoma še neurejenih morišč in grobišč po raznih krajih naše domovine.
To je temna stran naše medvojne in povojne zgodovine. Je pa še druga, svetlejša stran, ki se je kljub vsem oviram uresničevala v prizadevanju, da bi stopili v luč in bi se skupaj s civiliziranimi narodi Evrope, ki so večji meri poskrbeli za zdravljenje ran in posledic druge svetovne vojne, približali temeljni civilizacijski normi, ki pokojnim daje pravico do imena in do groba, preživelim pa pravico do spomina.
   V tej perspektivi smo hvaležni vsem, ki so se v tem obdobju na različne načine podali na pot poprave krivic in nasilja in še posebej na pota, ki vodijo k odpuščanju, medsebojni spravi in k resničnemu miru.
   Veseli smo, da vse bolj zori prepričanje, da družba in narod, ki zanika ali ima neurejeno svojo preteklost, tudi nima zdrave, rodovitne in ustvarjalne sedanjosti in ne svetle prihodnosti.
   Hvaležni smo vsem, ki ste poskrbeli, da je vendarle stekel proces postopnega urejanja naših morišč in grobišč, kot se to dogaja v Hudi jami in po drugih krajih. Novo upanje budijo tudi simbolni pogrebi žrtev, ki so bili v Hudi jami, na dobravskem pokopališču v Mariboru in drugod. V teku je tudi postopek identifikacije žrtev in prenos posmrtnih ostankov iz Hude jame in še iz nekaterih drugih grobišč v prostore začasne kostnice.

   2. Tu se začenja pot odpuščanja in sprave. Tako se uresničuje obljuba iz knjige Razodetja iz današnjega 2. berila, kjer je rečeno, da bo Bog »obrisal solze z oči in smrti ne bo več, tudi ne bo več ne žalovanja ne vpitja ne bolečine, kajti kar je bilo prej, je minilo... in on, ki je sedel na prestolu… je rekel: jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec… glej, vse delam novo« (Raz 2l, 4-6).
   Ko je arhitekt snoval to spominsko obeležje, tu na Teharjah, ki še ni dokončano in mu manjkajo še nekatere bistvene razsežnosti, zlasti spominske plošče z imeni jetnikov, ga je gotovo navdihovala podoba knjige Razodetja, ko Jezus samega sebe imenuje alfa in omega, začetek in konec, prvi in poslednji, ki vse dela novo.
Arhitekt je zato je ta dva simbola upodobil nad oltarnim prostorom, dovolj vidno in tudi skrivnostno zakrito, da je črka omega lahko tudi venec slave, ki so ga prejeli pobiti jetniki, ali pa odprte roke, ki segajo v dolino smrti in sprejemajo vsakega, ki stopi na ta kraj, kakor tudi nas, ko obhajamo to spominsko daritev sv. maše in vstopamo v skrivnost darujoče se in odpuščajoče ljubezni, ki doseže najvišjo stopnjo v ljubezni do sovražnikov, v našem primeru do vseh, ki so izvrševali povojne poboje in prizadeli veliko gorja in trpljenja žrtvam in njihovim svojcem in sorodnikom.
   Kot rečeno, spominsko obeležje še ni dokončano; zato smo tem bolj hvaležni vsem, ki so poskrbeli, da bomo danes po sv. maši blagoslovili križev pot, ki je najbolj pretresljiva priča dogajanja na tem kraju, pa tudi skupaj s sv. mašo najgloblji odgovor, tolažba in rešitev za nekdanje jetnike in njihove svojce.
   Ko molimo Križev pot, vedno znova slišimo Jezusovo prošnjo: »Gospod, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo« (Lk 23,34). To prošnjo smo slišali tudi v današnjem evangeliju, ki je vzet iz Jezusovega govora na gori, v katerem Jezus razlaga novozavezno postavo, ko pravi: »Slišalo ste, da je bilo rečeno: »Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci vašega Očeta, ki daje sonce dobrim in hudobnim in pošilja dež pravičnim in krivičnim« (prim. Mt 5,43-45).
   Morda bo kdo rekel, saj to ni mogoče. To je preveč. To je utopija. A Jezus vztraja, ker je ljubezen do sovražnikov novost krščanstva, ki nas vabi, da ljubimo in delamo dobro vsakemu človeku, tudi tistim, ki so izvrševali povojne poboje in prizadeli toliko trpljenja in krivic svojcem in sorodnikom v povojnem obdobju. Darujoča in odpuščajoča ljubezen je edina pot, ki vodi do tako zaželjene narodne sprave med živimi in rajnimi, med ubijalci in žrtvami, med preživelimi, ki so bili v vojnem in povojnem času na nasprotnih straneh in so sedaj poklicani k spravi in medsebojnemu odpuščanju.
   Za trajen in resničen mir in bodočnost našega naroda je nujno potrebna sprava s preteklostjo, saj ne moremo graditi varne in srečne sedanjosti in prihodnosti, ne da bi poskrbeli za resnično spravo s preteklostjo. Sprava je mogoča le tedaj, če smo pripravljeni odpuščati. Odpuščanje pa je možno le takrat, če smo pripravljeni priznati resnico, pa če je še tako boleča, težka in obremenjujoča. Samo resnica osvobaja. Jezus pravi, da je zato rojen in je zato prišel na svet, da spriča resnico (prim. Jn 18,37). In ta resnica je njegov evangelij. Sv. papež Janez Pavel II. v poslanici za Svetovni dan miru leta 2002 pravi, da ni miru brez pravičnosti in ni pravičnosti brez sprave in ne sprave brez odpuščanja in ne odpuščanja brez priznanja resnice.

   3.Zato smo hvaležni vsem, ki doma in po svetu živijo to novost evangelija in znajo za hudo vračati dobro. Če to delate, pravi apostol Pavel, »vašemu nasprotniku zbirate žerjavico na glavo« (prim. Rimlj 12,17-20); pomeni, dober zgled, odpuščanje, bo tudi še tako zadrtega nasprotnika vznemirjalo, mu budilo vest in ga vabilo k spreobrnjenju, odpuščanju in k spravi. Tako je delal Jezus, ko je na križu molil za svoje ubijalce, tako so delali mučenci in pričevalci vseh časov, ko so z molitvijo na ustnicah in z odpuščanjem v srcu šli v smrt. Tako so delali tudi naši svojci in sorodniki, ko so z molitvijo v srcu in na ustnicah omahovali pod streli in zločinskimi rokami svojih ubijalcev.
   Letos mineva osem let, odkar je bil v Celju Slovenski evharistični kongres, v okviru katerega je papežev legat k blaženim razglasil še ne dvajsetletnega dijaka Alojzija Grozdeta, ki so ga 1. 1. 1943 zverinsko mučili in umorili v Sokolskem domu na Mirni in ga odvlekli v bližnjo gozdno globel, misleč, da bodo tako prekrili svoj zločin. Vendar je resnica prišla na dan in Cerkev je njegovo zvestobo nagradila s sijajem svetništva. Poslej je njegov grob v božjepotni cerkvi novomeške škofije na Zaplazu pri Trebnjem, romarski kraj, žarišče, navdih in vabilo za pota brezpogojnega odpuščanja in sprave.
   Duhovno moč in potrebnost odpuščanja in sprave je na svoj način oznanil tudi p. Marko Ivan Rupnik DJ, svetovno znan teolog in umetnik, ko je v kapeli v Kočevskem rogu upodobil nebeško gostijo in za mizo nebeškega kraljestva posadil žrtve in tudi ubijalca. Ko so mu nekateri ugovarjali, da to ni mogoče, je odgovarjal, naj beremo in živimo evangelij in vstopimo v odrešenjsko delo Jezusa Kristusa, v velikonočno skrivnost njegovega trpljenja, smrti in vstajenja. Jezus se je daroval za vse. Če ta božji dar sprejmemo in se v moči Sv. Duha odvrnemo od grešnega življenja, smo vsi povabljeni na nebeško gostijo.
    V krovnem dokumentu »Pridite in poglejte«, ki še vedno navdihuje in usmerja pastoralno delo Cerkve na Slovenskem, je med peterimi pastoralnimi izzivi, ki jih bo treba v prihodnosti še uresničiti, tudi povabilo k odpuščanju in spravi. Tam je med drugim rečeno, da smo Slovenci še vedno razdeljen narod in krivice, povzročene v polpretekli zgodovini, še vedno bolijo. Še več. Četudi so dogodki medvojnega in povojnega nasilja vedno bolj oddaljeni, se delitve, ki pogosto preidejo v sovražna čustva, prenašajo na nove rodove. Cerkev v Sloveniji se čuti posebej nagovorjena in dolžna, da prispeva svoj delež k notranjemu miru posameznikov, k narodni spravi ter k splošni kulturi sprave in odpuščanja.« (PP 93).
   Na tej poti nam bo veliko pomagala dragocena knjiga »Slovenske podobe zla«, ki je nedavno izšla pri Mohorjevi družbi v Celju in se tu navzočemu avtorju za to izredno delo iskreno zahvaljujemo. To je izredno pomembno in dolgo pričakovano soočenje z našo preteklo in polpreteklo zgodovino in to iz zgodovinskega, medicinsko-psihološkega in zlasti iz teološkega vidika. Nadvse je pomembno 5. poglavje te knjige, ki iz zgoraj omenjenih vidikov utira pota ozdravljenja tako za žrtve kot za povzročitelje. Vsi bi morali prehoditi zahtevno pot spoznanja in priznanja dejanja, kesanja, odpuščanja in ozdravljenja. Pot je težka, a ni nemogoča. Mnogi evropski narodi so stopili na to pot in doživeli očiščenje spomina in spravo. Tudi pri nas večina slovenskih kristjanov, žrtev komunizma, ne goji želje po maščevanju. Poznamo primere, ko so si »potomci žrtev in morilcev medsebojno izrekli opravičilo in odpuščanje, ter zaživeli v miru. Tovrstni primeri na družinski in vaški ravni so vzor in spodbuda za spravo na osebni in na narodni ravni »(prim. PP 99).
   Največje skrivnosti, kamor spada tudi človekovo dobro in zlo, je rečeno v knjigi »Slovenske podobe zla«, se ne da razumeti »brez srca«, brez čutenja. Zato je spopad med lažjo in resnico o zlu posebne vrste spopad. Nihče ne more nikogar prisiliti, da sprejme laž oziroma resnico. Sprejem laži se dogodi z osebno privolitvijo in ko se človek z njo sprijazni, jo ponotranji, postane laž del njega.
   Za sprejem resnice mora storiti še nekaj več. Včasih mora priznati svoje napake ali celo zločine, česar pa mnogi ne zmorejo ali nočejo. Sprejeti resnico pomeni za žrtev odrešitev, za povzročitelja pa obsodbo. Povzročitelj ne more sprejeti resnice, če istočasno ne premore poguma in napora spreobrnitve, česar pa - kot pravimo kristjani - ni mogoče brez božje pomoči. Te pomoči pa ni, če si je človek ne želi, oziroma zanjo ne prosi, saj vemo, da se Bog ne vsiljuje in upošteva našo svobodno izbiro. Tu je tudi odgovor, zakaj v Sloveniji spopad med resnico in lažjo že vedno traja in bo še trajal. V Jezusovi priliki o pšenici in plevelu je rečeno, da bo to soočenje trajalo do časa žetve (prim Mt 13, 24-30).¬¬ Vendar je rešitev že tu. To je krščansko oznanilo. Rešitev je nastopila takrat, ko je na svet prišla luč, Jezus Kristus, luč, ki razsvetljuje vsakega človeka (prim. Jn 1, 9).
   Sestre in bratje v Kristusu, dragi svojci in sorodniki žrtev medvojnih in povojnih pobojev, sobratje duhovniki in redovniki, sestre redovnice in vsi zbrani romarji miru in sprave!
   Vstopimo v to luč. Berimo in živimo evangelij, tudi govor na gori, »Ljubite svoje sovražnike, da boste otroci vašega Očeta, ki je v nebesih in daje sonce dobrim in hudobnim ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5, 44-45). Pojdimo na to pot in bodimo v moči Sv. Duha apostoli miru, sprave in odpuščanja, za našo preteklost, za varno sedanjost in za svetlo prihodnost. In k temu naj nam pomaga tudi ta spominska sveta maša. Amen.


+Stanislav Lipovšek, upok. celjski škof

 

Po maši je Slovenska zaveza pripravila kulturni program. V njem sta sodelovala  operna pevca Ivan Arenšek in Andreja Zakonjšek-Krt,.

Goovor pa je imel dr. France Cukjati:

Spoštovani!
Kot vsako leto smo se tudi to jesen zbrali na kraju trpljenja naših slovenskih mož in žena, naših fantov, deklet in otrok. Pahnjeni v pekel revolucionarnega nasilja so bili mučeni, pomorjeni, zmetani v tankovske jarke, kraška brezna, rudniške jaške, zazidani, zasuti z odpadki in razglašeni za izdajalce, kolaborante, ničvredno golazen. Naši dragi može in fantje, žene in dekleta, katerih edini »greh« je bil, da so ljubili svojo – našo – domovino.

Smo na kraju holokavsta mlade domoljubne Slovenije. Na kraju zločina, ki ga je prinesla tako imenovana »osvoboditev«. Na kraju žetve apokaliptičnega sovraštva, ki ga slovenski narod do tedaj še ni videl.

Le malo pred tem holokavstom je Tito na Kongresnem trgu v Ljubljani napovedal osnovni program novega režima: sovraštvo, maščevanje in razkol naroda. Tone Seliškar pa je v Slovenskem poročevalcu zapisal: »Mi pa bomo in smo že s krvjo vžgali v naša srca maščevanje kot program in vsebino, da to družbo izdajalcev in krvnikov uničimo in stremo!«

In še dvajset let pozneje – kot pravi Drago Jančar – najdemo partijski dokument, v katerem je o otrocih razrednih sovražnikov rečeno, da je treba »iztrebiti gadjo zalego«.

A tudi danes, sedemdeset let pozneje in trideset let po padcu komunističnega režima, to sovraštvo še vedno traja in traja in še vedno se pobite množice obklada s psovko »izdajalcev« in »kolaborantov«. Največje zločince, organizatorje in izvajalce slovenskega holokavsta pa se še vedno časti kot narodne heroje in osvoboditelje, saj je Ljubljana še polna njihovih spomenikov.

Krvni in ideološki dediči zločina očitno živijo v iluziji, da se bodo lahko še naprej izogibali bremenu neznosne krivde, če bodo žrtve še naprej veljale za krive in nevredne življenja. Tudi ob spomenikih »herojev« se hranijo z utvaro, da so delali prav in so tudi sami heroji. S tem, ko lažejo javnosti, upajo, da bodo lahko nalagali tudi sebe in svojo vest.

Vsaka izpoved resnice jih silno moti, zato vsako žrtev še naprej sovražijo. Tudi mrtvo, ker tudi mrtva žrtev, že davno pahnjena v kraško brezno ali rudniški jašek, še naprej govori in njena kri še vedno »vpije v nebo«. Tudi če prepovedo vsa Pričevanja in vse kritične medije, ter pozaprejo vse novinarje, ki imajo pogum povedati resnico, resnice ne morejo zazidati in zločinov ne morejo izničiti. Nikoli jih ne bodo mogli izbrisati, kot da jih ni bilo. Zločini so še vedno tu. Del nas so. Kot je otroštvo del odraslega človeka, tako je tudi zgodovina naroda del sedanje družbe. In tudi sedanjega stanja slovenske družbe ne moremo razumeti, če ne razumemo njene grozljive travme.

Sovraštvo, predvsem če je načrtovano in spodbujano, pa potrebuje sovražnika. Notranjega sovražnika. Le s pomočjo sovraštva je režim lahko vzpostavil dvorazredno družbo: razred privilegirancev in razred zatiranih, izkoriščanih, izključenih. In tudi ta družbena obsedenost se z osamosvojitvijo Slovenije ni končala.

Usodna politična izključevalnost, ki je bila zakoličena že leta 1941, je svoj novi vrh dosegla prav letos, v volilnem letu 2018, torej 77 let kasneje. Kot je od leta 1941 pripadnike boljševizma povezovalo sovraštvo do pripadnikov evropske krščanske kulture, tako je sedaj vse leve stranke povezovalo le sovraštvo oziroma izključevanje tistih, ki so jih na nek način razglasili za notranje sovražnike, ker se zavzemajo za slovenski narod in spoštovanje zahodne evropske kulture.

Slovenija je še vedno ujeta v sovraštvo, izključevalnost in razklanost. Tudi zato prihajamo sem, da ohranjamo zavest o izvoru prekletstva, ki še vedno bremeni slovenski narod. Ne moremo in nočemo utihniti. Ne le kri nedolžnih žrtev, tudi naše molitve kličejo v nebo. Da bi žrtvam vrnili človeško dostojanstvo, narodu pa blagoslov brez sovraštva, izključevalnosti in razdeljenosti.

A že skoraj 30 let je minilo od vzpostavitve samostojne slovenske države, kar je čas ene cele generacije, sovraštvo, izključevalnost in razdeljenost pa so še vedno tu. Nekdanja revolucionarna »avantgarda«, skrbno prenovljena in pomlajena, še vedno deluje v posmeh tri tisočletnim civilizacijskim normam: »ne laži«, »ne kradi«, »ne ubijaj«.

Sem na kraj zločina smo prišli, da tudi mi z molitvijo kličemo v nebo. A klicati moramo tudi v človeška ušesa, tudi v ušesa vplivne »avantgarde« in vsega ljudstva. Z resnico, protestom in zahtevo. »Prvikrat je človek oskrunil svojo mladost, kadar je prvikrat molčal, ko mu je srce ukazovalo, da naj govori«, pravi Ivan Cankar. In vsakemu iskrenemu človeku, ki ima rad svoj dom in ga skrbi usoda domovine, srce jasno ukazuje, kaj naj govori in dela.

Ne gre namreč le za kruto pomorjen cvet slovenskega naroda, ampak predvsem za ideološko, vrednotno in duhovno izhodišče, ki je pripeljalo do tega holokavsta. To izhodišče je namreč še vedno prisotno. Ta vrednotni koncept še naprej deluje in omogoča »laž«, »krajo« in »uboje«,

Na Nürnberškem procesu je francoski glavni državni tožilec, François de Menthon takole opozoril na ideološke razsežnosti teh zločinov: »Sleherna organizirana in množična zločinska dejavnost izvira iz zločina proti človeškemu duhu, to je iz doktrine, ki zanikuje vse duhovne, razumske ali moralne vrednote, na temelju katerih si narodi že tisočletja prizadevajo zboljšati človekov položaj.«
Zato se mi, ki prihajamo na Teharje, ne spopadamo samo s težnjami pozabe in zanikanja zločina, ampak tudi in predvsem z miselnostjo, ki je privedla do holokavstva in je v veliki meri še vedno prisotna. Gre za spodbujano in tako rekoč uzakonjeno sovraštvo in izključevalnost pri pomembnem kadrovanju in oblikovanju vodstev državnih institucij.

Komunistična elita, tako imenovana »avantgarda«, ni bila tiste vrste, ki bi se na vrh moralnega in političnega vpliva spontano povzpela s svojo sposobnostjo in moralno pokončnostjo oziroma s svojim požrtvovalnim delom za narod, ampak je bila tiste vrste, ki se je rodila iz moralne pokvarjenosti, iz zločina, kraje in laži. Ker je ta »avantgarda« tudi po osamosvojitvi ohranila svoje vplivne položaje po državnih institucijah, je še naprej sprejemala v te institucije nove ljudi po svojem izboru. Osnovni ključ vzpostavitve in ohranjanja take »avantgarde« je izključevalnost in negativna kadrovska selekcija, kar predstavlja nepovratno samodestrukcijo naroda.

Zgodovina človeštva je namreč že mnogokrat dokazala, da je »izključevalnost« tisti rak družbenega organizma, zaradi katerega narodi propadajo.

Ni zastonj Parlamentarna skupščina Sveta Evrope (leta 1996) v Resoluciji 1096 takole svarila pred nevarnostjo neuspešne tranzicije: »namesto demokracije bo vladala oligarhija, namesto vladavine prava korupcija in namesto človekovih pravic organiziran kriminal.« Ob tem pa je svetovala: »naj se kazniva dejanja, ki so jih posamezniki storili med komunističnim totalitarnim režimom, kazenskopravno preganjajo in kaznujejo.«

Po osamosvojitvi, v času ene cele generacije, pa slovensko sodstvo ni uspelo procesirati niti enega zločinca iz vrst komunističnega totalitarnega režima. Tudi druge nekdanje komunistične družbe, ki niso uspele z lustracijo, so še vedno v veliki meri obsojene na pohabljeno sodstvo. A prav sodstvo je tista veja oblasti, brez katere ni mogoče vzpostaviti pravne države. In ta naša pohabljenost je jasno vidna tudi daleč preko državnih meja nekdanje Jugoslavije.

Pred dvema letoma, torej leta 2016, je Münchensko sodišče na dosmrtno ječo obsodilo dva nekdanja pripadnika jugoslovanskih tajnih služb, ker sta leta 1983 v Nemčiji na grozljiv način umorila hrvaškega emigranta. Predsedujoči nemški sodnik Manfred Dauster je svoj nastop takole zaključil:
»Do tega procesa je prišlo samo zato, ker se to prej ni zgodilo že na Hrvaškem. Mi si pri tem ne postavljamo vprašanja, zakaj je bilo temu tako. /.../ Upamo, da bo v državah nekdanje Jugoslavije prišlo do znanstvenega soočenja s tem zgodovinskim obdobjem. Kako zelo je to področje v njih še neraziskano, govori dejstvo, da smo morali kot izvedenska strokovnjaka pozvati enega danskega in enega nemškega zgodovinarja. Bodoči rodovi bodo sodili o tem, zakaj se proces soočenja s to stranjo zgodovine še ni zgodil.«

Spoštovani.
Tu nismo samo zato, da prižgemo svečko in se poklonimo žrtvam komunističnega terorja. Ampak tudi zato, da se upremo vsem poskusom nadaljnjega prikrivanja resnice in zločina, ki je bil storjen nad slovenskim narodom. Da se upremo vsem manipulacijam laži in vsem poskusom sodnega pregona novinarjev, ki imajo pogum, da spoštujejo resnico.

Ker se zavedamo pomena resnice za bodočnost slovenskega naroda.
Leta 1975 je naš tržaški pisatelj Boris Pahor v intervjuju vprašal Edvarda Kocbeka: »Kaj bi bilo po tvojem potrebno storiti glede na nezaslišano usodo domobrancev?« In Kocbek mu je takole odgovoril:
»Predvsem si jo moramo vzdigniti iz zanikanja v javno priznanje. /.../ Tako dolgo se ne bomo znebili preganjavice in môre, dokler javno ne priznamo svoje krivde, svoje velike krivde. Brez tega dejanja Slovenci ne bomo nikoli stopili v čisto in jasno ozračje prihodnosti.«

Spoštovani.
Če nas bo ta kraj prebudil, da se bomo vsega tega zavedali, potem to ne bo več le »polje trpljenja in smrti«, ampak tudi polje »spoznanja in vstajenja«. In če bo kri slovenskih žrtev še naprej »klicala v nebo«, ter bodo naše besede še naprej klicale k spravi z resnico, potem bomo tudi Slovenci prej ali slej »stopili v čisto in jasno ozračje prihodnosti.«
Zato: Bog blagoslovi Slovenijo!