22.08.2020

Duhovna misel za 21. nedeljo med letom

folder

Mt 16,16–20

TRDNOST IN TRDOTA

Ko je Jezus postavil Cerkev na skalo, je gotovo mislil na njeno trdnost. Ta ji bo namreč potrebna.

Potrebna ji bo trdnost človeka, ki jo bo vodil. Kako bi sicer mogla imeti obljubo, da bo trajala do konca sveta? Zato je Jezus Simona preimenoval v Petra–Skalo. Naj se zaveda, da zgradba Cerkve na njem sloni, naj bo njen nepremakljivi in neporušljivi steber. Ključi nebeškega kraljestva morajo biti v roki, ki jih je sposobna čvrsto držati. Kdor na zemlji tako zavezuje in razvezuje, da njegove odločitve veljajo tudi v nebesih, je moral to oblast prejeti od nekoga, ki trdno in nepreklicno vlada.

Potrebna ji bo trdnost nauka. Če ta nauk o sebi pravi, da vsebuje največje in najvišje resnice o Bogu in človeku; če obljublja večno življenje in vsebuje možnost večnega pogubljenja; če se splača zato, da ga pridobiš, izgubiti vse na svetu, potem mora imeti ta neuk trdno podlago in krepko zagotovilo.

Potrebna ji bo trdnost ustanove. Taka trdnost, da je peklenska vrata ne bodo sposobna premagati, četudi se bodo z vso močjo in na vse načine vanjo zaganjala.

Ker je trdnost Cerkve izročena človeškim rokam, ni čudno, da se je kdaj pa kdaj sprevrgla v trdoto.

Ni bilo malo ljudi v zgodovini Cerkve, ki so čutili, da je roka Kristusovega namestnika na zemlji bolj trda, kot bi pričakovali. Prav tako še vedno odmevajo med njenimi poslušalci znane besede iz evangelija: Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati? Nekaterim spet se zdijo pretrdi in odveč cerkveni zakoni. Svetujejo, naj jih Cerkev ukine in oznanja samo ljubezen.

Cerkev se tega zaveda. Žal ji je vsakogar, ki trpi zaradi trdote njenih predstavnikov, njenega nauka in njenih zakonov. Ne more pa se zaradi nje odreči svoje trdnosti, ker bi se s tem odrekla Kristusa. S trdnostjo je deležna njegovega božanstva, s trdoto pa njegovega križa. In z obojim nas posvečuje. Po: F. Cerar