01.08.2020

Duhovna misel za 18. nedeljo med letom

folder

Mt 14,13–21

BOŽJA ROKA NAS NASIČUJE

Mnogi rečejo: »Kar imam, moram pošteno prigarati, vse je sad mojih žuljev, nobene reči mi ni nihče podaril, tudi Bog ne! Pri darovanju mašnik, ko prinaša kruh, moli: »Hvaljen Bog, Gospod vesolja, po tvoji dobroti smo prejeli ta kruh, tebi ga prinašamo: sad zemlje in dela človeških rok, naj nam postane kruh življenja.« Bog nam podarja kruh. Podarjen nam je kot sad našega dela, znoja in žuljev, kot sad zemlje, ki jo je bilo potrebno pognojiti, zorati, posejati, požeti … Koliko dela! Bog nam je pri tem podaril pomlad in poletje, dež in sonce, da je žito raslo; podaril nam je veliko parov močnih rok, da so obdelovale njivo. Kako bi še mogli reči, da je laž govoriti, kako je vse Božji dar?

Pred našimi očmi se neprestano ponavlja čudež pomnožitve kruha, o katerem poroča današnji evangelij, vendar zdaj na drugačen način, ki pa ni nič manj čudovit in čudežen. Jezus je s petimi hlebi in z dvema ribama nasitil pet tisoč mož, zdaj pa Bog iz enega zrna privabi v življenje žitni klas, ki bo nosil dvajset, trideset zrn. Tudi to so čudeži, ki pa se ne godijo brez človekovega sodelovanja.

Darovi kruha in vina pri maši so simbol našega dela in naporov ter izraz našega priznanja, da bi bilo brez Božje pomoči naše delo brez pravega uspeha. Med mašo se ti darovi spremenijo v Jezusovo telo in kri. Pri obhajilu smo vsi povabljeni, da se nasitimo s to Božjo hrano. »Blagor povabljenim na Jagnjetovo gostijo!« reče duhovnik, ko pokaže sveto hostijo. Vsi slišimo te besede, a nas ne ganejo prav posebno. Kadar je kakšna gostija denimo nova maša ali ohcet, bi bili vsi radi med povabljenci in ponavadi je zmeraj kakšna zamera, ker ta ali oni ni bil povabljen, čeprav je »v žlahti« s slavljencem. Pa kaj je ohcet ali novomašno kosilo v primeri z Božjim obedom! Namen obhajila je, da bi bilo, ko prejmemo Božji dar Jezusovega telesa, naše življenje spremenjeno v Božjo službo.                                                                                    Po: S. Čuk, Misli srca