18.07.2020

Duhovna misel za 16. nedeljo med letom

folder

Mt 13,24–43

MALO VEČ POTRPLJENJA

Bog ve vse o nas, pozna nas do zadnjega vlakenca. Ve, da smo narejeni iz mehkega lesa, ki se hitro zlomi, iz snovi, ki se brž razbije, zato z nami zelo potrpi. Trmasto nas ima za dobre in pričakuje, da bi dobri tudi resnično postali. K temu nas opominja tudi današnji evangelij. Za naše vsakdanje življenje nam daje dragocen nauk: »Za Božjo voljo, ne bodite nepotrpežljivi! Ne pričakujte, da bi bili vaši otroci bitja iz čistega zlata! Poglejte sami sebe, kakšni ste. Kako naj bodo potem ljudje okoli vas popolni? Povsod se lahko pojavi pleve, ljuljka.«

Radi pravijo, da je na svetu veliko slabega. Istočasno pa pozabljamo, da je veliko slabega v slehernem od nas. Pa je vsak človek svet v malem. Naša dolžnost je, d a v nas samih gradimo boljši svet, da izkoreninjamo plevel iz njiv svojih src. »Vsak naj pred svojim pragom pometa,« nam veleva slovenska ljudska modrost. To znamo uporabiti, kadar mislimo na druge. Če nam ljudje kdaj (tudi upravičeno) očitajo: tak si in tak, se branimo, naj raje sami sebe pogledajo!

Nekoč sem v nekem humorističnem časopisu videli tole šalo: narisani sta bili dve čarovnici, ki sta leteli vsaka na svoji metli in se pogovarjali o svojih »vozilih«. Hvalili sta vsaka svojo metlo. Ena od njiju je rekla, da ima njena metla to odliko, da pometa tudi pred njenim pragom. To je namen metle.

To je tudi namen poslušanja Božje besede: ko slišimo, kaj nam pravi Jezus, naj bi znali pomesti pred pragom svoje duše, svojega življenja. Potrpežljivo moramo delati za to, da se poboljšamo, vztrajno se moramo truditi, da postane Jezusov nauk naše življenjsko vodilo. Ko bomo videli, kako težavno je to delo pri nas, ne bomo nestrpni do drugih, ampak bomo podobni nebeškemu Očetu tudi v potrpežljivosti. Dokler se ura življenja ne izteče, so vsakemu človeku na stežaj odprta vrata Božjega usmiljenja.

Po: S. Čuk, Misli srca