11.07.2020

Duhovna misel za 15. nedeljo med letom

folder

Mt 13,1–23

SEME BOŽJE BESEDE IN MOJE SRCE

Božja beseda je beseda življenja, norma, pravilo ali vodilo življenja. Prerok Izaija v današnjem prvem berilu zatrjuje, da je Božja beseda kakor dež, ki pade na zemljo in jo naredi rodovitno. Kako to, da blagodejni dež Božje besede v naših srcih ne povzroči nobene spremembe?

Mogočih je več odgovorov in vsak ga mora dati zase, kajti vsak sebe najbolje pozna. Mnogokrat Božja beseda do našega srca sploh ne seže. Srca so kot zaprte in zapečatene posode. V njih je vse polno drugih misli, zamisli, modrosti in skrbi, tako da za Božjo besedo ni prostora.

Morebiti pa se Božji besedi le odpremo. Tedaj so na vprašanje, zakaj se tako malo spremenimo, možni dogovori, ki jih je dal Jezus, ko je apostolom posebej razlagal svojo priliko o sejalcu. Prvič: Božjo besedo slišimo, a je ne razumemo, pa pride hudi duh in ugrabi, kar je posejano v srce, ker se boji, da bi se človek v veri poučil in utrdil. To so semena, razlaga Jezus, ki so posejana ob poti. Potem pride seme, ki je padlo na kamnito zemljo: to so ljudje, ki Božjo besedo z veseljem sprejmejo, so pa površni. V cerkvi so taki ljudje zmožni globokih in silnih čustev, komaj prestopijo prag cerkve, pa znajo pozabiti, da so kristjani. Ko nastopi »vročina« življenja, seme Božje besede usahne, ker nima korenin. Tretje vrste poslušalci Božjo besedo z veseljem poslušajo, pa jim vsakdanje skrbi njeno seme zadušijo. Skrbi moramo vključiti v molitev, saj je predmet vere vse, kar čutimo in doživljamo, kar nas skrbi in kar nas napolnjuje z veseljem. Jezus pravi: Storiti moramo vse, kar je v naši moči, pri tem pa ne pozabiti, da nad nami bdi ljubeči Oče. Bog ni zavarovalni zavod, h kateremu bi se zatekali samo v nevarnosti ali nesreči. Bog je Gospodar sveta, mi pa smo upravitelji njegovih dobrin. Posvetovati se moramo z njim kako naj z njimi upravljamo.

Končno Jezus pravi, da je nekaj takih, ki Božjo besedo ne le sprejmejo, ampak jo tudi »umevajo«, po njej živijo. To so ljudje hvaležnega srca.

Bodimo prepričani: seme je dobro in Bog je pripravljen dati tudi vse drugo, da bi to seme lahko vzklilo, raslo in dozorelo. Vprašanje je le, kakšna zemlja je naše srce.

Po: S. Čuk, Misli srca