04.08.2018

Duhovna misel za 18. nedeljo med letom

folder

Jn 6,24–35

ne bodimo črnogledi – DELAJMO BOŽJA DELA

Po čudežni pomnožitvi kruha so ljudje želeli Jezusa postaviti za kralja. Če bo to ponudbo sprejel, bodo – tako so upali – preskrbljeni za vsakdanji kruh. Jezus pa je njihove misli obrnil drugam: Ne delajte za jed, ki mine, ampak delajte za jed, ki ostane za večno življenje.

Tudi danes mora kristjan sredi množic, ki so zazrte samo v to, kar je zemeljsko in časno, usmerjati sebe in druge k vrednotam, ki ne minejo, ki presegajo še tako izpopolnjeno tostransko računalništvo, ker so naravnane na večnostne silnice.

Vera v mnogih srcih ugaša, pri drugih pa je naprodaj za skledo leče ali riža. Kristjan bo v zdravi samozavesti in brez občutka manjvrednosti po veri živel; če bo potrebno in primerno, bo zanjo zastavil tudi besedo.

Nebrzdano porabništvo zabrisuje ljudem čut za pravičnost, resnicoljubnost in poštenost. Vsi trošimo minljive dobrine, saj vemo, da brez njih ne moremo; toda kristjan jih troši tako in toliko, kolikor mu pomagajo stegovati se za neminljivimi.

Med ljudmi si utira pot nasilje. Posamezniki in skupnosti se vse bolj zanašajo na moč mišic, komolcev in orožja. Kristjan ve, da velike vojne kakor mali prepiri izhajajo iz človekovega srca. Zato se trudi oblikovati svoje srce po evangeliju, v okolje pa vnaša smisel za sporazumevanje, dobrohotnost.

Današnji čas nam jemlje osebno vrednost. Spreminja nas v predmete, številke in kramarsko blago. Kristjani vemo, da je vsak človek Božja podoba, da nas je Kristus vse odrešil in da smo vsi določeni za življenje v Bogu. Zato nam pomeni vsako človeško življenje Božji dar, pa naj bo še nerojeno, do polnosti razvito ali od starosti shirano.

Kljub dobrinam, ki nam jih prinaša napredek, je vedno več ljudi, ki se jih loteva črnogledost. Tudi kristjani se zavedamo nevarnosti, ki grozijo človeštvu. Pri vsem tem pa se ne vdajmo črnogledosti, saj živimo iz Kristusove velikonočne skrivnosti.

F. Cerar