14.07.2018

Duhovna misel za 15. nedeljo med letom

folder

Mr 6,7–13

TUDI NAS POŠILJA V SVET

V Jezusovem govoru, ko pošilja svoje učence v svet, lahko prepoznamo pomembno zaporedje korakov:

Najprej Jezus pokliče svoje učence: preden se podamo na pot izpolnjevanja našega poslanstva, je pomembno, da se najprej zavemo, da je bil Bog prvi, ki nas je poklical. Ustaviti se moramo, da bi prepoznali rdečo nit – odnos z Bogom, ki se vleče skozi naše življenje, da bi začutili, po kateri poti nas želi voditi.

Jezus pokliče dvanajst učencev k sebi, da bi postali močnejši ob njegovi navzočnosti in da se bodo pripravili na svoje poslanstvo. Pred vsakim korakom v svet potrebujemo čas molitve, da smo ob Bogu in da ga prosimo za njegovo moč.

Nazadnje jih Jezus pošlje po svetu, po dva hkrati: če smo pred tem šli čez prva dva koraka, se bo naše osebno poslanstvo vsak dan znova izkristaliziralo. Srečanje in odnos z ljudmi, ki so poklicani na podoben način, nam daje pogum, da skupaj ostanemo zvesti našemu poslanstvu in da drug drugega pri tem podpiramo.

Poslani smo, opremljeni z veliko močjo, da izganjamo nečiste duhove. »Nečistoča« se prične tam, kjer je Bog izločen iz življenja. Bog je življenjska moč, ki veje iz stvari, ljudi, dogodkov in prerokov. Kjer je ta  življenjska moč zaustavljena, se prične bolezen, odtujenost od Boga in smrt. Zaradi tega pošilja Bog svoje preroke in pošilja nas, da bi prispevali svoj delež k odrešenju stvarstva.

Apostolom zapove, da naj ničesar ne vzamejo s seboj na pot. Edina prtljaga, ki jo potrebujemo kot preroki je, Božji duh. Bog sam je naša hrana, naša prtljaga, naša palica. Kdor hoče oznanjati, mora znati živeti z ljudmi.

"Ostanite v hiši, v katero ste vstopili ..., in če vas kakšen kraj ne sprejme, pojdite od tam ..." Za našo službo na tem svetu potrebujemo po eni strani jasno odločitev, po drugi pa veliko kreativnosti pri prilagajanju na okoliščine.                                                     Povzeto po: www.virc.at