06.06.2020

Duhovna misel za nedeljo sv. Trojice

folder

(Jn 3,16–18)

ŠUM OCEANA

Naše življenje je polno skrivnosti. Skrivnostna je mrtva narava, skrivnostna živa, skrivnostno je vesolje, skrivnostna sta prostor in čas, največja skrivnost pa smo ljudje. Kdor dopušča skrivnost, dopušča obstoj nečesa, kar ga presega. Zato se nekaterim upira, da bi skrivnosti priznali. Bojijo se, da bi ob njih postali majhni.

Priznati skrivnosti pa lahko pomeni možnost, da ob nečem, kar je veliko, tudi sam postajaš velik. Tako je z našim krščanskim prizna vanje skrivnosti Boga Očeta, Sina in Svetega Duha. Nikoli ne bomo mogli pretočiti tega neskončnega oceana v našo plitvo peščeno jamico. Tistih nekaj kanglic, ki jih pa le moremo zajeti, nam daje slutiti, kaj šumi v njegovih globinah.

Šumi moč, ki ustvarja, šumi modrost, ki ureja, šumi lepota, ki razporeja. Če se nam kdaj zdi, da je ta moč neukročena, ta modrost nedorečena in ta lepota neurejena, je najbrž zato, ker nam manjkajo ustrezan merila.

Naslednji šum, ki ga zaznamo, je šum življenja. Naš Troedini Bog je živi Bog in Bog živih. Vse, kar na zemlji raste, je presajeno k nam iz njegove drevesnice. On domerja let pticam, stopinje zverem in pota ribam. On vdihuje nam ljudem oživljajočega duha, po katerem postanemo njegova podoba.

Že nas preseneča nov šum, šum ljubezni. Oče, Sin in Sveti Duh so eno samo osrečujoče pretakanje ljubezni; so večna ljubezenska izmenjava vsega, kar so in kar imajo. Tako se dajejo drug drugemu in tako drug drugega sprejemajo, da je njihovo ime En sam Bog!

Najlepše pa je, da je ta Troedini nas ljudi privzel v svoj ljubezenski krog. Bog Sin je postal naš Brat. V njegovih žilah šumi naša kri in v naših njegova. Po njem smo člani Božje družine, sprejeti v krog večne Božje ljubezni.

Skrivnost, ob kateri človeška majhnost postaja božansko velika.

Po: F. Cerar, Evangelij na prepihu