09.05.2020

Pridiga za 5. velikonočno nedeljo

5. VELIKONOČNA NEDELJA; DRAGI BRATJE IN SESTRE

Po celih dveh mesecih se vidimo pri maši, se človeku kar milo stori in je hvaležen, da smo lahko spet tu.

Ta čas je bil po svoje težak, lahko pa nas je tudi kaj naučil. Bog nam je dal opomin in hkrati možnost, da bi drugače razmislili in si zamislili naš svet in odnose, kaj potrebujemo in kaj ne, čemu je vredno posvetiti čas in čemu ne. Kako težko je bilo večini težko najti uro na teden za mašo, zdaj pa smo lahko ždeli v brezdelju tedne, nekateri kar dva meseca in niso vedeli kaj početi. Lahko smo ugotovili, da malo potrebujemo. Nismo bili lačni in  nas hvala Bogu ni kaj posebej bolelo, a smo čutili, kako potrebujemo druge ljudi, kako potrebujemo skupnost, kako potrebujemo delo in molitev. Vidimo, kako smo pogosto po nepotrebnem neučakani, godrnjavi, prevzetni…

    Če ste poslušali današnjo božjo besedo, ste slišali, da so godrnjali tudi kristjani, ki so prišli iz grškega naroda, Helenisti, češ, da so Izraelci zanemarjene njihove vdove. Vdove so bile v tistem času seveda nekaj čisto drugega, kot današnje vdove, ki imajo svojo hišo, avto, pokojnino, svojo ali moževo…. Takrat je z moževo smrtjo žena postala reva, brez imetja in pravic. Apostoli so prisluhnili, se zamisli in – lahko bi rekli – ustanovili Karitas- določili 7 diakonov, plemenitih in duhovno močnih mož, da so prevzeli skrb za uboge. Med njimi je bil tudi Štefan, prvi mučenec. Smo slišali, da se božja beseda širila in da se je število kristjanov večalo.

Ni vsak za vse, ni mogoče, da bi nekdo obvladal vsa področja. Apostoli so se posvetili oznanjevanju in molitvi, diakoni pa telesni in duhovno pomoči ubogim. Vsaka župnija bi morala imeti tudi to pred očmi – skrb za resnično uboge, prisluhniti, pomagati, biti socialno čuteč. To ni predvsem stvar župnika, ampak živosti župnije, ljudi, ki so pripravljeni za druge kaj dobrega storiti.

 

V evangeliju smo slišali veliko lepega. Jezus pravi: Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši. Močno. Se vprašam:Kaj vznemirja in plaši moje in vaše srce?

Vsekakor mnoge nepomembne reči, to kar ni vredno:vznemirja politika, sto in stokrat slišimo nepreverjene reči in se jezimo, kar naprej poslušamo ali prenašamo čenče, kaj je kdo o kom rekel, kdo je kje bil  ali ni bil…drobne zamere, sumničenja…. Veliko manj nas vznemirjajo resna vprašanja,  smisel življenja, večnost, solidarnost, …

Jezus postavi naše zanimanja na drugo stran: zaupaj Bogu, v njegovi hiši  je mnogo bivališč. Na različne načine je mogoče priti k Bogu. Ti poskrbi zase, da boš šel po poti poštenosti in  resnice, ne ukvarjaj se toliko z drugimi, naj bodo odgovorni zase…, ti hodi v mojo smer.

A imajo tudi apostoli s tem težave: Tomaž pravi – »ne vemo, kam greš«…..Jezus mu pokaže, da je bil slab učenec v treh letih, da še zdaj ni spoznal v Njem poteze nebeškega Očeta, da je on pot, ki vodi k odrešenju, k Bogu in večnemu življenju, da je On resnica. In kdor gre za njim je prav svoboden. Po korakih, po delih ljubezni, preko trpljenja se pride k sreči.

Ni bil samo Tomaž slab učenec, tudi mi bi morali kar naprej ponavljat razred v Jezusovi šoli. Tudi nam je po toliko in toliko letih razmišljanja, molitev in bogoslužja še vedno  Jezusova pot tuja. Mi hočemo obdržati vse sedanje, kar imamo, in kopičiti več. Kako težko se čemu odpovemo v korist drugega ali njemu v pomoč, tako težko gledamo uspehe drugih ljudi ali skupnosti, ki jih ne maramo. Kako težko šele sprejemamo kakšno trpljenje! Hočemo dolgo živeti, pa brez bolezni in stisk, a za bivališče v večnosti pa bi dali le kako malenkost ali pa še to ne. In ko se nam to zemeljsko bivališče podira, potem pa v obup in pritoževanje nad Bogom.

Upamo, da se korona počasi umirja, ne vemo za kako dolgo…  Gospodarske škode bodo strahotne po vsem svetu. Ali smo se kaj naučili iz tega? Ali bomo spet z isto miselnostjo hoteli naprej. Potem bo poleg gospodarske škode, druga, moralna, socialna in duhovna, še večja in bomo morali spet ponavljati razred v Jezusovi šoli življenja…. In se jeziti naprej….

.