03.05.2020

Pridiga za 4. velikonočno nedeljo

Ker še danes ne morete priti k sveti maši, vam še tokrat prilagam moj nagovor za jutrišnjo nedeljo.

Dragi verniki!

4. velikonočna nedelja se imenuje tudi nedelja dobrega pastirja. S tem mislimo  ob današnjem evangeljskem odlomku na Jezusa dobrega pastirja in na nas, kot njegovo čredo.

Prijatelj mi je dejal, da mu prispodoba o pastirju in ovcah ni všeč, ker da ne ustreza današnjemu človeku. Kdo neki bo zadovoljen, če ga imaš za ovco?

Prispodobe nam povedo toliko, kolikor razumemo njihovo sporočilo. Jezus je s primero o dobrem pastirju hotel nakazati svojo skrb in ljubezen do ljudi. Nismo sami in zapuščeni, nismo prepuščeni slepi usodi ali kdo ve čemu. On na nas misli, nas ima rad, nas varuje zla in vodi v življenje.

To bi mogel povedati tudi drugače. Mogel bi suhoparno navesti mnogo učenih besed. Odločil se je za sliko iz življenja. Več pove, vsakomur je razumljiva in lahko si jo je zapomniti.

V zvezi s pastirjem govori Jezus tudi o tatovih in roparjih. Danes bi jih mogli imenovati: nasilje, medijskemu linču, politikantstvu, uničevanje narave, predajanje uživaštvu … Kjer gospodarijo, puščajo za seboj praznino srca, bivanjski strah in naveličanost. O sebi pravi Jezus, da nam je prinesel življenje, ki naj bi ga imeli v izobilju.

Pastir je nekaj drugega, kot so ovce. Ovce si ga na nekem sestanku izvolile ter si ga postavile za predstavnika in voditelja. Pastir je sicer zaradi ovac, toda svojega poslanstva in oblasti ne prejema od njih.

Tako je s pastirji Cerkve. Izbrani so izmed ljudi in za ljudi, delujejo pa v moči, ki jim je dana od zgoraj, od Kristusa.

Čeprav nas je Jezus imenoval ovce, nismo čreda. Družina smo, ki ji je Oče Bog, Jezus pa Brat in Odrešenik. Velika čast in velika odgovornost, pa najsi v tej družini zavzemamo katerokoli mesto ali nosimo katerokoli ime.

Ob tem evangeliju pa se vedno spomnimo tudi vseh drugih pastirjev, ki na povabilo Jezusa dobrega pastirja želimo nadaljevati službo, ki jo je Gospod zaupal svoji Cerkvi.  Na ta dan se naj prej mi, duhovniki,…. zahvalimo za milost povabila in prosimo njegovega blagoslova za nadaljevane poti. Tudi krščanske skupnosti naj se ob tem zahvalijo Bogu za duhovne poklice, ki jih povezujejo z Bogom in v občestvo verujočih.

            Zadnja leta po mnogih deželah čutimo pomanjkanje poklicev. Zelo je upadlo število duhovnikov, redovnic in redovnikov. Zato se hvaležnosti pridružuje tudi iskrena prošnja: Gospod daj nam novih  duhovnih moči  v naših cerkvenih občestvih.

Letošnjo nedeljo duhovnih poklicev doživljamo na čisto svoj način. Bolezen novi koronavirus nam je zaprl cerkve in na vidni način odrezal ovce od pastirja, duhovnika od vernikov. Maševali smo v prazni cerkvi, nismo mogli deliti zakramentov, ne poučevati verouk v živo, ne obiskovati bolnike in družine…. Tako verniki kot duhovniki se počutimo v tej situaciji odtrgani drug od drugega, lačni božje bližine v zakramentih in željni občestva. A ni nas odtrgalo ne od duhovništva, ne od vere in želje po Bogu. Odpirale so se nove možnosti sledenja bogoslužju: preko TV ali FB, preko telefona in elektronske pošte, preko molitve drug za drugega, preko skrbi duhovnika za občestvo in obratno, skrb občestva za duhovnika, ko je marsikdo poklical in povprašal: g. župni, ali kaj rabiti, imate hrano, kaj potrebujete iz trgovine.

Seveda so se ta izredna srečanja preko elektronike ne morejo primerjati s sodelovanje  v živo, a so pokazala, da vera ne propade  z zaprtjem cerkve in skrb pastirja za čredo in oziranje črede za pastirjem,  ne zbledi. Morda nam bo to pomagalo bolj ceniti bogoslužje, navzočnost duhovnikov, odgovorno iskanje osebne in družinske vere. Pomagalo pa tudi duhovnikom, da se bomo bolj zavedali daru in poslanstva, ki ga imamo, pomagalo v podpiranju družin, da se bodo sami zavedali odgovornosti za svojo vero in vero otrok in ne le čakali, kaj bo rekel in naredil župnik, in to bolj ali manj  kritično presojali. To je lahko spodbuda za osebno rast vere in spoznanja, kako nekaj velikega imamo v Cerkvi, če le znamo videti, ceniti in tudi sami k dobremu vzdušju dodajati svoj del, pa to povedati, pričevati drugim.