25.04.2020

Pridiga za 3. velikonočno nedeljo

3. Velikonočna nedelja  Dragi bratje in sestre

Kako vam minevajo ti dnevi? Se vlečejo počasi skozi nas ali vam hitro minevajo? Najbrž različno. Čas doživljamo po svoje, a vendar nak koledar kaže za vse iste dneve in tedne.

Že 7 nedelja je, kar smo bili nazadnje zbrani skupaj pri maši,  na 2.postno nedeljo. Danes pa je že 3. Velikonočna nedelja, smo že na pragu meseca maja. V bogoslužju velikonočnega časa  sledimo dogajanju po Gospodovem vstajenju, ko se Jezus po se Jezus srečuje s posamezniki in s skupinami. Kar nekaj takih srečanj je opisano v evangelijih. Med temi je vsekakor to, kar smo slišali danes, izredno lepo. Veliko pove o tistem vzdušju, veliko pove tudi o nas, o našem času.

            V evangeljskem zapisu nam Luka prikaže vzdušje v Jeruzalemu po velikem petku: prestrašenost, žalost, razočaranje, izgubilo se je upanje, da bo iz Jezusovih besed in naukov zrasla neka nova družba, drugačni odnosi in vrednote. Zdaj, ko so ga umorili, je vse propadlo. Že sam način obsodbe, laži, nasilje in sovraštvo, križanje in smrt, je leglo kot mora na večino ljudi. Še zlasti za Jezusove učence in somišljenike, je postalo duhamorno in nevarno.  Zato je treba čim prej iz tega vzdušja, da vsaj sebe rešiš, stvari se tako več ne da spremeniti. Zato razočaranje je pobeg v samoto.

  In tudi ta dva učenca, enemu je bilo ime Kleopa, kot smo slišali ali brali, drugemu ne vemo imena. A na tej poti se za učenca zgodi temeljni preobrat: nekdo se pridruži, začne pogovor. Zna poslušati, pusti, da se bolečina izrazi in izlije na plan, pokaže zanimanje zanju in za to, kar ju teži, začne razlagati, gradi na razodeti modrosti, v pogovoru odpira stare resnice in kaže njihov pomen. Vzdušje postaja drugačno, začneta drugače razumevati stvari: tudi trpljenje je del življenja, ki vodi v globlje razumevanje, v odrešenje, vse to ima smisel in vodi k cilju… In ko popotnika začneta počasi razumevati, je hotel iti naprej, ni več potreben. Pa ga le pregovorita, da še ostane in tedaj se pokaže, kdo je to. Vzame kruh, ga se zahvali, ga razlomi…. In daje. Tedaj se odpro oči, tedaj zaznata novo moč, takoj razumeta, kaj je treba storiti, se vrneta v Jeruzalem, med svoje, da prineseta novo spoznanje….

Veliko misli lahko najdemo tudi sami zase v tem. Kakšno poiščemo skupaj, ostalo razmišljajte sami.

Vstali se pridružuje tudi nam na naši poti. Koliko skrbi, dvomov, malodušja… lahko zazna v naših razmišljanjih, v naših pogovorih. V teh dneh še posebej. Kako je ta virus vrgel s tečaja sveti, ki smo si ga po svoje tako lepo zamišljali, greh odpovedi, brez trpljenja in bolezni, s silnim napredkom, dobički, potovanji, uživanji, brez ozira na naravo, na stare ljudi, na odnos do narave ….

Kako hitro se nam je vse obrnilo na glavo, potisnjeni smo v osamo,  ne vemo kako dolgo bo to trajalo in kje so bo to končalo, kako bomo popravljali posledice…

 Gospod posluša tudi našo bolečino in žalost. A hoče  tudi naš pogled obrniti v drugo smer. Kaj pa v resnici potrebujemo? Kako in na čem smo gradili to potrošniško družbo, koliko nam pomenijo naši odnosi, ljudje, vrednote, Bog in življenje, narava in mir duše. Ali nismo vse to potisnili v ozadje, ker smo mislili le na materialno plat, na osebne in skupne koristi, ne izkoriščanje in zabavo?  Le zahtevali, kaj naj drugi storijo za nas in namesto nas, sami pa se umikali v neko zasebnost in ugodje. Ni bilo časa za molitev in ne ure časa za nedeljsko mašo. Zdaj pa cele dneve tičimo doma… Tako lahko Vstali Zveličar letos opominja tudi nas: nespametni in po srcu počasni za spoznanje, za verovanje, za človeško in krščansko poslanstvo….

Učenca sta spoznala Jezusa po lomljenju kruha, po evharistiji.  Tudi nas Velika noč še posebej spominja na evharistijo, na srečanje pri oltarju, v daritvi sv. maše. Letos smo zelo boleče čutili do odmaknjenost od evharistije. Mi duhovniki na svoj način – mi sicer darujemo sv. mašo – a je to čuden občutek praznine v cerkvi, brez občestva. Mučno je tako maševati,  sveta evharistija ni privatna daritev, ni le gledanje neba nad seboj, ampak je delitev življenja z drugimi. In mnogi, ki ste sveto mašo spremljali preko tv. Ali FB ste povedali:ja, saj je lepo, smo hvaležni, da smo lahko vsaj tako spremljali, a sv. maša v živo je vendar nekaj drugega, je srečanje človeka in Boga na človeški, ne na elektronski način in vsi si želimo, da bi nam bilo to spet omogočeno. In še zadnja misel: učenca sta se vrnila v Jeruzalem – drugačna, močnejše, modrejša.

Letošnji velikonočni čas, srečevanje z Vstalim Kristusom, je zaznamovana s koronavirusom,  s karanteno,  z zaprtimi cerkvami, a s trkanjem na našo osebnost in na našo dušo, da bi videli stvari in vrednote drugače, da bi se vrnili k izvirom sreče in človeškega dostojanstva, ki ni v milijonih, v neprestanih procentih rasti proizvodnje, v prevoženih kilometrih in obiskanih celinah, ampak v osebni sreči, ki raste iz srečanja z Bogom in našimi bližnjimi. Ohranimo si Emavško srečanje v spominu in razmišljajmo o njem, da bi se tudi mi lahko vračali v staro življenje drugačni in gradili nove odnose.