04.04.2020

Duhovna misel za Cvetno nedeljo

folder

Mt 26,14–75;27,1–66

KO BOG POSTANE NEPRIJETEN

Bogoslužna barva cvetne nedelje je kraljevski škrlat. Na začetku maše je blagoslov zelenja in oljčnih vej v spomin na Jezusov vhod v mesto Jeruzalem, ko so ga množice navdušeno pozdravljale z vzkliki: »Hozana!« Množica, ki je prišla v Jeruzalem na praznovanje judovske velike noči, si je ob pogledu na Jezusa mislila: »Končno se je ta prerok iz Galileje le odločil, da začne odreševati  naš narod!« Jezus pa jim je prav kmalu dal jasno vedeti, da nima tega namena, da noče biti kralj po njihovem okusu, zato se je navdušenje množice čez nekaj dni sprevrglo v sovraštvo, zavračanje in zahtevo: »Proč z njim! Križan naj bo!« o čemer nam danes tudi govori branje pasijona.

Boga se lahko oklenemo z vero in ljubeznijo le, če se trudimo spoznati njegovo voljo in jo dosledno izpolnjevati. Bog je zahteven, prav zato pa je zvestoba njegovim zapovedim osrečujoča, nezvestoba pa vnaša v človeško srce nemir. Sveti Maksimilijan Kolbe, ki je v junaški ljubezni do bližnjega, po Jezusovem zgledu daroval svoje življenje za enega svojih sotrpinov v Auschwitzu, je zapisal: »Kdor je utonil v moralni nesnagi, ga straši že sama misel na vero. Ne bo zamudil nobene priložnosti, da izjavlja, kako ne veruje v Boga. In pri tem bo delal, kot da je jasno dokazano, da ni Boga. Zanj je Bog preprosto neprijeten.« Zamislil si je življenje po svojih načrtih in noče, da bi mu Bog mešal štrene. Podobno so si Judje predstavljali Mesija, kot posvetnega vladarja, zato so hoteli galilejskega sanjača, ki je govoril o nekem kraljestvu ljubezni spraviti s poti!

Jezusov resnični kraljevski škrlat je kri njegovega prebičanega telesa. Sovraštvo Judov do neprijetnega Mesija je bilo tolikšno, da so zahtevali njegovo smrtno obsodbo pri osovraženem rimskem oblastniku, ker ga sami niso mogli umoriti. Tudi med nami se pogosto dogaja, da se povežemo z ljudmi, ki so nam zoprni samo da bi uničili nekoga, ki se nam je (ponavadi s svojo odkritostjo in poštenostjo) zameril.

Po: S. Čuk, Misli srca