14.03.2020

Duhovna misel za 3. Postno nedeljo

folder

Jn 4,5–42

VODA IZ SRČNE STRANI

Sv. Frančišek Asiški je v svoji Sončni pesmi Bogu zapel: »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri vodi, mnogo koristi ponižna, dobra in čista.« Znanstveniki menijo, da se je življenje na našem planetu začelo v vodi. Izkušnja kaže, da človek prestane več časa brez jedi kot pa brez vode. To ima pred očmi slovenska ljudska modrost, ki pravi: »Bolje je biti tam, kjer je dobra voda, kot pa tam, kjer je dober kruh.« Dragocenost vode kot vira življenja zna prav ceniti tisti, ki na lastni koži občuti dolgotrajno sušo in žejo. Tako se je godilo izraelskim množicam v puščavi, skozi katero jih je Bog po Mojzesu vodil v obljubljeno deželo. »Zakaj si nas odpeljal iz Egipta,« so se spravili nad Mojzesa, »da z žejo pomoriš nas, naše otroke in našo živino?« Dali so mu vedeti, da bi raje ostali sužnji v Egiptu, samo da bi imeli mokra grla in polne želodce.

Če se malo zamislimo ob prizoru, ki ga slika današnje prvo berilo, bomo v Izraelcih morebiti prepoznali sami sebe. Tudi mi potujemo »skozi puščavo v obljubljeno deželo«. Žejni smo: višjih plač, lepše hiše, boljšega avtomobila … Komaj za silo potešimo to žejo, se oglasi znova, močneje. Podobni smo človeku, ki se hoče odžejati z morsko vodo: pije in pije, pa je vedno bolj žejen, ker je voda slana. Ker žeje ne moremo potešiti, obtožujemo Boga, da nas je zapustil. Včasih kaže, da je celo Cerkev, ki predstavlja Mojzesa, zmedena, da nasede zahtevam ljudi, ki bi radi imeli Boga na pritisk gumba, Boga, ki bi tešil človeško žejo po kozarčkih užitkov, ki jih more nuditi ta naš omejeni svet. Pozabljamo, da smo ustvarjeni po Božji podobi, da so naše duše globoke posode, ki jih more napolniti le tista voda, ki priteka iz Jezusovega srca, iz njegove prebodene strani. »Kdor bo pil vodo, ki mu jo bom jaz dal,« zagotavlja Jezus Samarijanki in hkrati tudi nam, »ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem vrelec vode, ki žubori v večno življenje.«                        

                                                                                                             Po: S. Čuk, Misli srca