21.12.2019

Duhovna misel za 4. Adventno nedeljo

folder

Mt 1,18–24

DOPOLNJEN JE OBLJUBE ČAS

Bogoslužje današnje maše je polno veselja, zadržane radosti, take, ki je trajna in po kateri nas nikoli ne boli glava. Ta radost je zakoreninjena v Bogu. Božja beseda današnje maše močno poudarja resnico: naš Bog je Emanuel - Bog z nami, član našega rodu, ki je prišel na svet po naravni poti. Bil je rojen iz matere, in sicer najboljše, kar jih je videl ta naš svet. Spočet je bil na čudežen način; to resnico lahko dojame le tisti, ki ima pred skrivnostmi življenja spoštovanje. V spevu med berili psalmist sprašuje: "Kdo pojde na Gospodovo goro, kdo bo stal na njegovem svetem kraju?" Božja modrost mu narekuje odgovor: "Kdor je nedolžnih rok in čistega srca, kdor svoje duše ne obrača k praznim stvarem."

Kartuzijani so eden najstrožjih redov v Katoliški cerkvi. Ustanovil jih je sv. Bruno v 11. stoletju v Franciji, kmalu potem pa so se naselili tudi pri nas v Pleterjah, kjer kartuzijanski samostan stoji še danes. Značilno za ta red je, da med seboj ne govorijo, ampak svoj dar govora uporabljajo za skupno molitev. K molitvi se zberejo tudi vsako noč od polnoči do dveh. Mnogi si mislijo: "Ubogi!" Bolj upravičeno bi oni rekli: "Ubogi ste vi, ki vas skrbi in vznemirja toliko stvari, ki so minljive, pozabljate pa na glavne!"

Mi nismo kartuzijani in nam ni treba vstajati opolnoči, da bi šli molit. Za nas je Jezus predvidel drugačen življenjski red: moliti vedno, moliti z besedami, da ne pozabimo, čigavi smo in za koga smo ustvarjeni, predvsem pa moliti z deli, z življenjem. Bog je navzoč sredi našega življenja, lahko ga srečamo po vseh ulicah in poteh, po stanovanjih, povsod, kjer živijo ljudje.