30.11.2019

Duhovna misel za 1. Adventno nedeljo

folder

Mt 24,37–44

ali je tvoje zveličanje kaj bližje?

Stari Latinci so imeli pregovor: "Ponavljanje je mati učenosti." Ponavljanju v življenju nismo preveč naklonjeni. Če velikokrat slišimo iste stvari, na primer Božjo besedo pri maši, sami pri sebi mislimo ali tudi rečemo: "To smo že neštetokrat slišali! To nam nič ne pove!" Cerkev kot modra vzgojiteljica pa vztraja pri preskušeni metodi ponavljanja, zato nas z današnjo nedeljo vabi na ponoven začetek v Jezusovi šoli. Začenjamo novo bogoslužno leto. Bog ne daj, da bi morali letos iti nazaj v isti razred kot lani, ker v tem letu, ki se končuje, nismo nič napredovali! Ali je bila Božja beseda, ki smo jo poslušali dvainpetdeset nedelj pa še nekaj praznikov, govorjenje v prazno? Mar zakramenti, ki smo jih prejemali, niso rodili nobenega sadu v našem življenju? Če smo z Božjo milostjo vsaj malo sodelovali, se je moralo nekaj premakniti.

Tudi novo cerkveno leto, ki ga začenjamo, naj pomeni za nas korak naprej h Kristusu, k našemu odrešenju, k naši človeški in krščanski zrelosti. "Čas je že, da od spanja vstanemo," nam kliče apostol Pavel v drugem berilu današnje nedelje. "Naše zveličanje je bližje kot tedaj, ko smo vero prejeli." Bližina odrešenja se kaže v tem, da ne živimo po svojih nagonih in strasteh, ampak si "nadenemo Gospoda Jezusa Kristusa". Jezus je naš vzornik in vzorec odrešenega človeka. Njegova podoba se more zarisati in izpopolnjevati v nas le z našim prizadevanjem, z našim sodelovanjem. Sveti Avguštin, ki so ga k spreobrnitvi in svetništvu poklicale prav te besede, ki jih slišimo v drugem berilu današnje nedelje, je zapisal: "Bog nas je ustvaril brez nas, toda zveličal nas ne bo brez nas." Kristus ni prišel reševat človeka obveznosti od zemeljskih, vsakdanjih nalog, prišel mu je pokazat, kako se izpolnjevanje teh nalog spremeni v odreševanje samega sebe in drugih. Srečanje s Kristusom daje človeku čisto nov pogled na življenje.                                                                                                                                                                                                       Po: S. Čuk