23.11.2019

Novemberska misel

November nas povezuje z mrtvimi in žalujočimi.

V mesecu novembru nam je  misel na smrt in rajne res  blizu, saj smo obiskovali grobove naših rajnih, mislili na njih, se spraševali, kaj je ostalo od njihovega življenja in kaj bo ostalo končno tudi od nas. Vse, kar je rojeno, mora enkrat umreti. To je zakonitost, ki ji ni mogoče ubežati. Toda, kako sprejeti to železno logiko, kako sprejeti našo končnost in odhajanje v večnost naših dragih, kako biti blizu žalujočim?

Starejši še dobro veste, da je bilo nekdaj marsikaj drugače. Ob smrti bližnjih se je zbirala vsa vas, sorodniki in znanci so prišli molit domov ali v vežico, navadno dva večera. Ob tem so svojci čutili, da tudi v tej stiski niso sami, da so jim blizu ljudje, ki jim je za njih mar, da se lahko v nesreči in bolečini obrnejo na njih. Čutili so tudi, da se skupno v molitvi obračajo na Boga in da so si tako kot kristjani in farani blizu. 

V zadnjih letih se je tudi ta odnos zelo spremenil. V Sloveniji je kar 80 % žarnih pogrebov, v drugih primerljivih državah le 20  % - pravijo, da je manj žalostno, če je žara– a ob smrti najbližjih se moraš tudi izjokati, sicer pusti bolečina posledice kasneje. Človeško je veseliti se, človeško je tudi jokati. Biti v polnosti človek – apostol Pavel pravi: jokajte z jokajočimi, veselite se z veselimi, bodite med seboj enega duha. Kakor pa veselje ni veseljačenje in pitje, tako tudi sočutje z žalostnimi ni le jok, ampak, da si mu blizu, v njegovi bolečini in stiski.

 

Mnogo ljudi pred mislijo na smrt beži, nekateri si ne upajo niti iti na pokopališče. Vedno več je pogrebov, ko žaro s pepelom pokojnega  pripeljejo v vežico komaj uro ali dve pred pogrebom. Tako se niti sosedje in prijatelji  ne morejo posloviti, če si za to ne vzamejo dopusta. Včasih niti  v soseščini ne vedo, da je umrl sosed ali nekdo v njihovi bližini, dokler  ni pogreb že mimo in ne morejo izreči sožalje celo svojim najbližjim.

To je zelo spremenilo tudi odnose med ljudmi, sorodstvena srečanja pa zožilo le še na ozki krog ali na kak piknik. Žal moderni način življenja vodi v to smer. Ponekod se ob smrti bližnjih še zberete v ozkem krogu zvečer pri molitvi, večinoma pa tudi nimate prostora ali možnosti. Z veseljem dam na razpolago dvorano za molitev, če kdo želi.

V zadnjem času se je pojavilo po nekod tudi več želja za raztros pepela, po mnogih pokopališčih so za to prostori. To pa ni v skladu s krščansko vero, ker je odsev neke vzhodnjaške filozofije, kjer so človek popolnoma izgubi. Za kristjana se človeška oseba ne izgubi, ostaja duša, zato spoštujemo tudi to, kar od telesa ostane, kosti ali pepel, spoštujemo pokopališča in grobove. Naši škofje so vprašali v Rim glede krščanskega pogreba ob raztrosu pepela, pa so jim odgovorili: Duhovnik naj ne bo pri raztrosu pepela, ker to ni v skladu z našo vero.

Res, včasih kdo potarna: nimam nikogar, nimam otrok ali sorodnikov, nihče ne bo skrbel za grob.  Morda je v kakem primeru to res. A če bo to problem, bo župnija najela en grob za take ljudi, saj je že nekdaj bilo tako, da je bil skupni grob za ljudi, ki nisi imeli svojcev. Ena  izmed telesnih del usmiljenja je tudi: mrtve pokopati.

Vsakdo zasluži, da ima grob.