Duhovna misel za 13. nedeljo med letom

Mr 5,21–43

VERA IN DOTIK

Dogodek obuditve deklice, ki ga danes pred nas postavlja evangelist Marko, je izjemno prefinjeno opisan, kajti izjemne stvari, ki presegajo človeka, so opisane z izjemno preprostimi vsakdanjimi besedami, tako da bolj spregovorijo dejanja ko pa same besede.

Zdaj pa se bom skušal postaviti v vlogo očeta ali matere, ki sta imela ali pa imata sedajle »umirajočega« sinka ali hčerkico in poslušata to evangeljsko pripoved. Kaj si ob tem mislita? »In midva? In vsi tisti, ki ob postelji svojega otroka niso slišali izgovoriti Talíta kum – otrok, vstani!? Ali je torej evangelij ‘veselo oznanilo’ le za redke srečneže?«

Vprašanje je resno, kakor je resna bolečina in tesnoba, iz katere izhaja, in kdor oznanja evangelij, jo mora spoštovati in se potopiti v to bolečino. Včasih je tudi Jezus, preden je storil čudež (ali pa morda še prej, kot se je zgodil čudež), jokal z žalostnimi. Bog trpi z nami, ne omeji se na to, da bi nas le od daleč opazoval, ko trpimo.

Pravi ključ, da bi odgovorili na zastavljeno vprašanje, edina beseda, ki lahko vsaj malo osvetli temo bolečine, je »vera«. Ko Jezus priporoča ljudem, naj se obrnejo nanj v veri, ne misli le na vero v moč, da lahko stori čudež, za katerega prosijo, ampak na vero vanj. Vera – pa naj se pričakovani čudež zgodi ali ne – da ne bomo nikoli razočarani nad bistvenim.

Največji čudež je verovati »v« njega. Potem vse postane mogoče. Izkušnja številnih ljudi dokazuje, da se tudi takrat, ko se ne zgodi pričakovani čudež, zaradi vere lahko zgodi nekaj, kar daje življenju nov smisel.

Posebno mesto v današnjem evangeliju ima tudi dotik. Človeški dotik, če je iz prave ljubezni, povzroči boljše počutje in zdravi razbolelo dušo, Božji dotik pa ozdravlja celotnega človeka. Zato se Jezus dotakne deklice. Zato se žena dotakne Jezusa. Kjer je zaupanje, ljubezen, vera, tam dotik gradi, zdravi, razveseljuje. Je eden najbolj genialnih Božjih izumov.

Po: E. Mozetič